BUTARICE na Cvetno nedeljo   Običaji- Veliki in Mali Ločnik, po svojih spominih in povpraševanju starejših vaščanov. Že cel teden pred cvetno soboto, je potekal v pripravah na vezanje butar. Skup smo nosili vse, kar se je pri vezanju butare-žegna potrebovalo. Že poprej smo si ogledali, kje raste medulovna za križec, na katerem drevesu je najlepši bršljan, tak, ki ima veliko jagod. Kje cveti najbolj žareča resa, pa rumeni dren in mačice.  Izpod grmov smo skopali zeleni virih. Nabrali smo enoletne leskove palice, ki so morale biti vse iz enega grma. Nekateri so jih dali dvanajst, kolikor je bilo apostolov, nekateri trinajst (apostoli in Jezus). Oljčno vejico se je po navadi kupilo v Ljubljani na tržnici, kamor so jo prinesli Primorci, prav tako pomaranče. Vezanje butare je po navadi  pripadlo gospodarju, pri več hišah pa so to naredile gospodinje, ki so imele boljši občutek za lepo, tako, da je bila butarica tudi lična na pogled. Na cvetno soboto popoldne, smo se po  vsi zbrali pri mizi in opazovali, kako se butarica dela, podajali vejice in poslušali, kaj je sploh namen tega običaja. Oče je na mizo najprej razprostrl leskove vejice, nanje je položil po en cepič (pevštek) vsakega sadnega drevesa z vrta, dodal je še virih. Na vrh palic je položil križec iz medulovne, oljčno vejico, brinovo vejico, vejico drena in mačice. Dodal je še šopek resja (ponekod so dali resje samo tisti, ki so imeli čebele). Vse skupaj je povezal z vrvico. Potem pa je z vrha navzdol pričel dodajati bršljanove vejice in jih sproti vezati v butaro. Spodaj je pustil kakih 20 cm golih vejic, katere je povil z vrvico. Na vrh butarice je nazadnje privezal jabolko, običajno rdeče pisani bobovec, ki je najlepše prestal zimo. Včasih pa je  jabolko zamenjala pomaranča. Taka, ki je imela pomarančo je bila kar malo »več vredna. Butare so se razlikovale od hiše do hiše. Veliki kmetje-gruntarji, so naredili največje, take, da so jim naredili oprtnice in so jih na hrbtu nesli v cerkev, saj se je hodilo peš in od najbolj oddaljene vasi je bilo do cerkve kar eno uro hoda. Butare so nosili v prvi vrsti fantje, do konca osemletke. Tam, kjer ni bilo otrok pri hiši, so za to nalogo najeli sosedove, tako, da je včasih kak fant nesel tudi tri butare. Starejši butar niso nosili. Za lon-nagrado, je po navadi gospodinja dala nosilcu butare kolaček iz testa in pirh. Če pa je primaknila še kakega kovača, je bilo veselje neizmerno. Pri deseti maši , ko je bil blagoslov zelenja, so vsi z butarami, posedli v cerkvi v prve klopi in pri blagoslovu visoko dvignili butare, da je bila ja deležna kake kapljice žegnane vode. Seveda je bilo med mašo tudi nekaj nagajivosti; brinove vejice so bodle, bršljanove jagode so se znašle vsepovsod, doma pa je zaradi tega pordelo marsikatero  uho, ko so starši navihancu  »navili uro«. Po maši, so se nosilci butar spustili v dir in kar tekmovali, kateri bo prej prinesel butaro domov. Verjelo se je namreč, da kdor bo prvi doma, tistega krave bodo najbolj hitre in zdrave. Takoj so namreč iz butare napulili vejice bršljana, jih odnesli v štalo, da je vsa goveja živina dobila vsaj grižljaj. Vejica bršljana se je zataknila tudi za tram ostrešja vsakega poslopja na kmetiji, da je blagoslovljeni les varoval pred požarom in drugimi nesrečami. Ena vejica bršljana se je zataknila tudi nad banger-vhod v hlev in na hiši za hišno številko. Jabolko z butare se je narezalo na toliko delov, kolikor je bilo ljudi pri hiši; vsak je dobil en košček. Oljčno vejico iz butare se je zataknilo za razpelo-križ, v Bogkovem kotu. Iz listkov oljčne vejice pa smo naredili križce in jih zataknili za šipe. Leskove šibe so se nesle na njive: Prvič, so jo položili pod prvo brazdo, ko so šli orat. Drugič na binkoštno soboto. Tretjič na kresni večer skupaj s kresničevjem in blagoslovljeno vodo. Kar je ostalo, se je posušilo in skrbno shranilo za čez leto. Če se je poleti napravljalo k nevihti, je mama šla po nekaj listov in jih vrgla v štedilnik na žerjavico, za odvrnjenje hude ure, zraven pa je dodala še molitev. Vsebina butare se je dala na žerjavico za vse tri svete večere in s tem smo ob molitvi pokadili naše domove in gospodarska poslopja. Kar je ostalo od butare prejšnjega leta, se je vrglo na ogenj v peč, ko se je zakurilo za peko  kruha in potice za velikonočni  blagoslov jedi. Kot lahko razberemo iz  povedanih običajev, so imeli naši predniki predvsem veliko vero v moč žegna oziroma blagoslova. Verjeli so v Boga in se mu priporočali, ter mu izročali  v varstvo tako sebe, kot tudi vse svoje premoženje in vsa svoja opravila. Poskušajmo ta opravila naših prednikov ohraniti, in jih tudi prenesti na naše zanamce. Naj nas povezujejo, obudimo jih,  pritegnimo k njim tudi svoje otroke, vnuke; dajmo jim priložnost, da spoznajo vse te navade in jih prenašajo naprej. Verjemite, da nam bodo enkrat za to hvaležni. Pa lepo cvetno nedeljo vam želim!       BUTARICE na Cvetno nedeljo Običaji- Veliki in Mali Ločnik, po svojih spominih in povpraševanju starejših vaščanov. Že cel teden pred cvetno soboto, je potekal v pripravah na vezanje butar. Skup smo nosili vse, kar se je pri vezanju butare-žegna potrebovalo. Že poprej smo si ogledali, kje raste medulovna za križec, na katerem drevesu je najlepši bršljan, tak, ki ima veliko jagod. Kje cveti najbolj žareča resa, pa rumeni dren in mačice.  Izpod grmov smo skopali zeleni virih. Nabrali smo enoletne leskove palice, ki so morale biti vse iz enega grma. Nekateri so jih dali dvanajst, kolikor je bilo apostolov, nekateri trinajst (apostoli in Jezus). Oljčno vejico se je po navadi kupilo v Ljubljani na tržnici, kamor so jo prinesli Primorci, prav tako pomaranče. Vezanje butare je po navadi  pripadlo gospodarju, pri več hišah pa so to naredile gospodinje, ki so imele boljši občutek za lepo, tako, da je bila butarica tudi lična na pogled. Na cvetno soboto popoldne, smo se po  vsi zbrali pri mizi in opazovali, kako se butarica dela, podajali vejice in poslušali, kaj je sploh namen tega običaja. Oče je na mizo najprej razprostrl leskove vejice, nanje je položil po en cepič (pevštek) vsakega sadnega drevesa z vrta, dodal je še virih. Na vrh palic je položil križec iz medulovne, oljčno vejico, brinovo vejico, vejico drena in mačice. Dodal je še šopek resja (ponekod so dali resje samo tisti, ki so imeli čebele). Vse skupaj je povezal z vrvico. Potem pa je z vrha navzdol pričel dodajati bršljanove vejice in jih sproti vezati v butaro. Spodaj je pustil kakih 20 cm golih vejic, katere je povil z vrvico. Na vrh butarice je nazadnje privezal jabolko, običajno rdeče pisani bobovec, ki je najlepše prestal zimo. Včasih pa je  jabolko zamenjala pomaranča. Taka, ki je imela pomarančo je bila kar malo »več vredna.« Butare so se razlikovale od hiše do hiše. Veliki kmetje-gruntarji, so naredili največje, take, da so jim naredili oprtnice in so jih na hrbtu nesli v cerkev, saj se je hodilo peš in od najbolj oddaljene vasi je bilo do cerkve kar eno uro hoda. Butare so nosili v prvi vrsti fantje, do konca osemletke. Tam, kjer ni bilo otrok pri hiši, so za to nalogo najeli sosedove, tako, da je včasih kak fant nesel tudi tri butare.  Starejši butar niso nosili. Za lon-nagrado, je po navadi gospodinja dala nosilcu butare kolaček iz testa in pirh. Če pa je primaknila še kakega kovača, je bilo veselje neizmerno. Pri deseti maši , ko je bil blagoslov zelenja, so vsi z butarami, posedli v cerkvi v prve klopi in pri blagoslovu visoko dvignili butare, da je bila ja deležna kake kapljice žegnane vode. Seveda je bilo med mašo tudi nekaj nagajivosti; brinove vejice so bodle, bršljanove jagode so se znašle vsepovsod, doma pa je zaradi tega pordelo marsikatero  uho, ko so starši navihancu  »navili uro«. Po maši, so se nosilci butar spustili v dir in kar tekmovali, kateri bo prej prinesel butaro domov. Verjelo se je namreč, da kdor bo prvi doma, tistega krave bodo najbolj hitre in zdrave. Takoj so namreč iz butare napulili vejice bršljana, jih odnesli v štalo, da je vsa goveja živina dobila vsaj grižljaj. Vejica bršljana se je zataknila tudi za tram ostrešja vsakega poslopja na kmetiji, da je blagoslovljeni les varoval pred požarom in drugimi nesrečami. Ena vejica bršljana se je zataknila tudi nad banger-vhod v hlev in na hiši za hišno številko. Jabolko z butare se je narezalo na toliko delov, kolikor je bilo ljudi pri hiši; vsak je dobil en košček. Oljčno vejico iz butare se je zataknilo za razpelo-križ, v Bogkovem kotu. Iz listkov oljčne vejice pa smo naredili križce in jih zataknili za šipe. Leskove šibe so se nesle na njive: Prvič, so jo položili pod prvo brazdo, ko so šli orat. Drugič na binkoštno soboto. Tretjič na kresni večer skupaj s kresničevjem in blagoslovljeno vodo. Kar je ostalo, se je posušilo in skrbno shranilo za čez leto. Če se je poleti napravljalo k nevihti, je mama šla po nekaj listov in jih vrgla v štedilnik na žerjavico, za odvrnjenje hude ure, zraven pa je dodala še molitev. Vsebina butare se je dala na žerjavico za vse tri svete večere in s tem smo ob molitvi pokadili naše domove in gospodarska poslopja. Kar je ostalo od butare prejšnjega leta, se je vrglo na ogenj v peč, ko se je zakurilo za peko  kruha in potice za velikonočni  blagoslov jedi. Kot lahko razberemo iz  povedanih običajev, so imeli naši predniki predvsem veliko vero v moč žegna oziroma blagoslova. Verjeli so v Boga in se mu priporočali, ter mu izročali  v varstvo tako sebe, kot tudi vse svoje premoženje in vsa svoja opravila. Poskušajmo ta opravila naših prednikov ohraniti, in jih tudi prenesti na naše zanamce. Naj nas povezujejo, obudimo jih,  pritegnimo k njim tudi svoje otroke, vnuke; dajmo jim priložnost, da spoznajo vse te navade in jih prenašajo naprej. Verjemite, da nam bodo enkrat za to hvaležni. Pa lepo cvetno nedeljo vam želim!   BUTARICE na Cvetno nedeljo Običaji- Veliki in Mali Ločnik, po svojih spominih in povpraševanju starejših vaščanov. Že cel teden pred cvetno soboto, je potekal v pripravah na vezanje butar. Skup smo nosili vse, kar se je pri vezanju butare-žegna potrebovalo. Že poprej smo si ogledali, kje raste medulovna za križec, na katerem drevesu je najlepši bršljan, tak, ki ima veliko jagod. Kje cveti najbolj žareča resa, pa rumeni dren in mačice.  Izpod grmov smo skopali zeleni virih. Nabrali smo enoletne leskove palice, ki so morale biti vse iz enega grma. Nekateri so jih dali dvanajst, kolikor je bilo apostolov, nekateri trinajst (apostoli in Jezus). Oljčno vejico se je po navadi kupilo v Ljubljani na tržnici, kamor so jo prinesli Primorci, prav tako pomaranče. Vezanje butare je po navadi  pripadlo gospodarju, pri več hišah pa so to naredile gospodinje, ki so imele boljši občutek za lepo, tako, da je bila butarica tudi lična na pogled. Na cvetno soboto popoldne, smo se po  vsi zbrali pri mizi in opazovali, kako se butarica dela, podajali vejice in poslušali, kaj je sploh namen tega običaja. Oče je na mizo najprej razprostrl leskove vejice, nanje je položil po en cepič (pevštek) vsakega sadnega drevesa z vrta, dodal je še virih. Na vrh palic je položil križec iz medulovne, oljčno vejico, brinovo vejico, vejico drena in mačice. Dodal je še šopek resja (ponekod so dali resje samo tisti, ki so imeli čebele). Vse skupaj je povezal z vrvico. Potem pa je z vrha navzdol pričel dodajati bršljanove vejice in jih sproti vezati v butaro. Spodaj je pustil kakih 20 cm golih vejic, katere je povil z vrvico. Na vrh butarice je nazadnje privezal jabolko, običajno rdeče pisani bobovec, ki je najlepše prestal zimo. Včasih pa je  jabolko zamenjala pomaranča. Taka, ki je imela pomarančo je bila kar malo »več vredna.« Butare so se razlikovale od hiše do hiše. Veliki kmetje-gruntarji, so naredili največje, take, da so jim naredili oprtnice in so jih na hrbtu nesli v cerkev, saj se je hodilo peš in od najbolj oddaljene vasi je bilo do cerkve kar eno uro hoda. Butare so nosili v prvi vrsti fantje, do konca osemletke. Tam, kjer ni bilo otrok pri hiši, so za to nalogo najeli sosedove, tako, da je včasih kak fant nesel tudi tri butare.  Starejši butar niso nosili. Za lon-nagrado, je po navadi gospodinja dala nosilcu butare kolaček iz testa in pirh. Če pa je primaknila še kakega kovača, je bilo veselje neizmerno. Pri deseti maši , ko je bil blagoslov zelenja, so vsi z butarami, posedli v cerkvi v prve klopi in pri blagoslovu visoko dvignili butare, da je bila ja deležna kake kapljice žegnane vode. Seveda je bilo med mašo tudi nekaj nagajivosti; brinove vejice so bodle, bršljanove jagode so se znašle vsepovsod, doma pa je zaradi tega pordelo marsikatero  uho, ko so starši navihancu  »navili uro«. Po maši, so se nosilci butar spustili v dir in kar tekmovali, kateri bo prej prinesel butaro domov. Verjelo se je namreč, da kdor bo prvi doma, tistega krave bodo najbolj hitre in zdrave. Takoj so namreč iz butare napulili vejice bršljana, jih odnesli v štalo, da je vsa goveja živina dobila vsaj grižljaj. Vejica bršljana se je zataknila tudi za tram ostrešja vsakega poslopja na kmetiji, da je blagoslovljeni les varoval pred požarom in drugimi nesrečami. Ena vejica bršljana se je zataknila tudi nad banger-vhod v hlev in na hiši za hišno številko. Jabolko z butare se je narezalo na toliko delov, kolikor je bilo ljudi pri hiši; vsak je dobil en košček. Oljčno vejico iz butare se je zataknilo za razpelo-križ, v Bogkovem kotu. Iz listkov oljčne vejice pa smo naredili križce in jih zataknili za šipe. Leskove šibe so se nesle na njive: Prvič, so jo položili pod prvo brazdo, ko so šli orat. Drugič na binkoštno soboto. Tretjič na kresni večer skupaj s kresničevjem in blagoslovljeno vodo. Kar je ostalo, se je posušilo in skrbno shranilo za čez leto. Če se je poleti napravljalo k nevihti, je mama šla po nekaj listov in jih vrgla v štedilnik na žerjavico, za odvrnjenje hude ure, zraven pa je dodala še molitev. Vsebina butare se je dala na žerjavico za vse tri svete večere in s tem smo ob molitvi pokadili naše domove in gospodarska poslopja. Kar je ostalo od butare prejšnjega leta, se je vrglo na ogenj v peč, ko se je zakurilo za peko  kruha in potice za velikonočni  blagoslov jedi. Kot lahko razberemo iz  povedanih običajev, so imeli naši predniki predvsem veliko vero v moč žegna oziroma blagoslova. Verjeli so v Boga in se mu priporočali, ter mu izročali  v varstvo tako sebe, kot tudi vse svoje premoženje in vsa svoja opravila. Poskušajmo ta opravila naših prednikov ohraniti, in jih tudi prenesti na naše zanamce. Naj nas povezujejo, obudimo jih,  pritegnimo k njim tudi svoje otroke, vnuke; dajmo jim priložnost, da spoznajo vse te navade in jih prenašajo naprej. Verjemite, da nam bodo enkrat za to hvaležni. Pa lepo cvetno nedeljo vam želim!    https://zupnija-skocjan-pri-turjaku.rkc.si/index.php/content/display/86