Odmevi prve svetovne vojne v Župniji Škocjan pri Turjaku Ob stoletnici prihoda župnika Janeza Jereba, graditelja farne cerkve, kronista in kulturnega buditelja v Škocjan, je dr. Edo Škulj izbral in prepisal del župnijske kronike, ki jo je pisal Janez Jereb v letih svojega dušnopastirskega župnikovanja v letih prve svetovne vojne.   V mirno dušnopastirsko župnikovanje Janeza Jereba je kot strela z jasnega padla velika vojna, ki se je razvila v svetovno vojno in zaradi druge dobila ime prva svetovna vojna. Danes si težko predstavljamo, kakšno zarezo je pomenila v tedanjem življenju. Z njo so se končala stoletna cesarstva (npr. habsburška monarhija) in začela nova, ki so zaznamovala ne samo celotno 20. stoletje, ampak tudi naslednja stoletja (npr. oktobrska revolucija). O prvi svetovni vojni na državni ali meddržavni ravni je bilo napisanih veliko knjig – to bi lahko imenovali makrozgodovina –, vedno znova pa so zanimivi spisi o odmevih na lokalni ne samo mestni, ampak celo podeželski župnijski ravni, kar pa bi lahko imenovali mikrozgodovina. S tega vidika in za župnijo Škocjan pri Turjaku je izrednega pomena Jerebova kronika, ko v župnijsko življenje vpleta dogodke iz prve svetovne vojne, predvsem kako je odmevala na krajevni ravni, kateri vojaki so bili vpoklicani, kje so se bojevali, kje so padli, kje so pokopani. Jereb pa se ne zadovolji samo s suhoparnim naštevanjem dogodkov, ampak navaja pisma, ki so mu jih vojaki pošiljali. Teh je dobil, kot sam navaja, kar 1500; na vsa je odgovoril, pa tudi za velike cerkvene praznike je vsem vojakom redno pisal in jim poročal o župnijskem življenju. Poleg tega je pisal prošnje za odložitev vpoklica, za dopuste, za vojno pomoč domačim, za podaljšanje vojne pomoči. Včasih je po cele dneve neutrudno pisal. Ko sem prebiral kroniko prve svetovne vojne na župnijski ravni, se mi je zdela izredno zanimiva. Takoj sem pomislil, da bi bila zanimiva za škocjanske farane, ki so potomci tistih, ki so se prve svetovne vojne udeležili. Zato sem se odločil, da jo prepišem, in sicer samo tiste zapiske, ki se neposredno nanašajo na svetovno vojno in njene posledice: ustanovitev Jugoslavije oziroma v prvem koraku države SHS. Župnik Janez Jereb je sproti zapisoval in ni posebno pazil na slog – čeprav ima izredno stvaren slog – kakor tudi ne na podrobna slovnična pravila. To je naloga redaktorja, ki hoče pripraviti takšen rokopis za tisk. Te podrobnosti sem vnesel v Jerebovo besedilo, s čimer pa nikakor in v nobenem primeru ne vplivam na izvirne podatke. Za boljše razumevanje Jerebovih zapisov je kot uvod podana kratka zgodovina prve svetovne vojne, predvsem glede na Slovenijo. Župnik Jereb je prišel za župnika v Škocjan pri Turjaku leta 1906, njegovi vojni odmevi so objavljeni ob stoletnici njegovega prihoda. Edo Škulj Odlomek iz knjige: Šestindvajsetega julija 1915. Zabukovec z Gradeža z Goriškega piše: »Granate in šrapneli so tako padale, da je bila kar tema in se ni nič videlo. In vendar se mi ni nič zgodilo, sam Bog me je varoval. Granate so me kar zasipale.« Mencin s Sloke gore od severa piše: »Ponoči spati nam je prepovedano. Feldwebel je prinesel danes befel, da gredo danes, ko je obletnica vojske, od vsakega cuga pet mož k sv. maši. To je mene hitro zdramilo. Bilo je okrog 7. ure zjutraj. Bil sem prištiman za k sv. maši. Rus je začel nam pošiljati granate in šrapnele. Padlo jih je precej in blizu. Mi smo odšli, 24 mož in en oficir, po laufgrabnu kakih 3000 korakov na določen prostor. V eni uri so pionirji iz desk zbili oltar. Za pregrinjalo celtne, za pogrinjalo deke. Šopke smo natrgali vojaki in jih dali v hilzne ruskih šrapnelov. Šest šopkov je bilo. Na lesenem križu je visela podoba Žalostne Matere Božje, preprosta hišna tabla. Pevci so bili večinoma oficirji, njih načelnik stotnik Cviren od 2. komp. našega polka. Vojni kurat stopi pred oltar, se opravi v mašno obleko, prebere evangelij od 9. nedelje po binkoštih o razdejanju Jeruzalema, katero je primerjal današnjemu dnevu. Potem je govoril o ljubezni do domovine: Ljubite svojo domovino in vojskujte se za svojega očeta cesarja in varstvo svojih domačih. Zavihtela je sapa in zanesla po širokem polju glas mladega in mogočnega pridigarja, nam pa je prišla radost v srce in v oči solze. Vam povem, ko bi ne imel vojaške obleke in orožja, da bi jokal. Pa vojak mora biti trdega srca. Pevci so peli nemški tekst pesmi Pred stolom in za obhajilo O sanctissima ... ora, ora pro nobis. Po sv. maši navadne molitve in potem še posebna molitev. Ko smo šli od maše, smo bili tihi vsi, ko je gotovo vsak premišljal, kako je luštno iti k sv. maši in nazaj, kar doma nihče ne ve. To pa je pesem, ki sem jo jaz in nekaj drugih fantov zložili tu v švarmliniji: Šestindvajseti julij 1914–1915: Danes dan je svete Ane, obletnica je vojske zbrane, obletnica je danes naša, ki branimo domovja vaša. Borili se v dežju, viharju, zimi očetje vaši, bratje in tud sini. Prijatelji, teh ne smete pozabiti, ker bi mogli sami doma biti. Smo vedno vas doma se spominjali in vedno vam kaj malega pisali, ko smo borili se za dom, cesarja, premile naše Avstrije vladarja. Ko smo se bili in streljali, se bratov, sester naših dragih spominjali. Pač videl bo Moskal rjavi, kak Kranjc udari ga po glavi. Nazadnje videla bo Rusija, kaj zna Avstrija in Prusija. Četovodja Mencin je postal na primorskem bojnem polju tudi pesnik. V spomin Vam pošiljam svojo pesem: Dani se dan krasan, se čuje pok glasan. Topi se sprožijo, streli beže, že sovražniki mrtvi leže. Gospodov dan imenovan, začetek bitke je ta dan. Smo slovenski fantje mi, visoko v planinah utrjeni. Sovražnik že beži nazaj, granate ga pozdravljajo sedaj. Nam to korajžo da, smo mi eden za Italijana dva. Italijan hoče dežele naše si lastit, domove naše uničit, on hotel nas podjarmiti, italijanščino razširjati. Le pridi ti pred nas, granate te pozdravljajo na glas. Zastonj si moraš misliti, da bodeš mogel po nas udrihati.« Isti piše: »Na vrhu gorskih planin imamo iz lepega kamena naše taborišče zgrajeno. Jaz imam izborno hišico. Ti moji hišici je ime: Villa korajža, ker korajže nam ne zmanjka. Pa tudi na Boga in Marijo ne pozabimo. V varstvu Marijinem smo. Lahi se priplazijo kot mačke večkrat pred nas.   https://zupnija-skocjan-pri-turjaku.rkc.si/index.php/content/display/25