Župnijska cerkev Brezmadežnega spočetja v Turjaškem gradu

Arhiv župnije Turjak hrani spis z lepopisno pisavo in v klasični latinščini Hi­sto­ria brevis paroeciae auerspergicae, ki jo je med službovanjem na Turjaku sestavil župnik Mihael Horvat. Proti koncu spisa, ki sicer obrav­nava bolj grad kot župnijo, opiše tudi župnijsko cerkev. V Kroniki župnije Turjak se poglavje v prevodu glasi:

»Kdaj je bilo to svetišče zgrajeno, je težko reči, saj nisem mogel najti no­benih to­za­devnih listin. Vendar mislim, da je bilo narejeno po reformaciji, kot se reče. V tistih ča­sih je bilo prvo svetišče razposvečeno [v mislih ima nekdanjo kapelo sv. Pan­kraca], zaradi česar so zgradili novo. Nova cerkev je po­sve­čena B. M. D. Brez­madežno Spočeti, ven­dar ne od vsega početka, kot menim, ampak od časov ce­sarja Ferdinanda II., ki je leta 1626 vsem škofom svo­jih dežel, ki se imenujejo dedne, poslal pisma, v katerih je zaprosil, da bi bilo vpeljano vsakoletno praz­no­va­nje v čast B. M. D. Brez­madežno Spočete [od tega ča­sa so si vsi Turjačani poleg dru­gih nadeli tudi ime Marija – izvirna opomba]. [Ko je Tomaž, ljub­ljanski škof, prejel pismo, je dodal tele besede: ‘Kako verno je pismo pobožnega in zmagoslav­ne­ga ce­sarja! Beri in boš obstal! Zaradi šte­vilnih in večkratnih zmag, tudi čudežnih, nad svojimi sovražniki, do­seženih z Božjo po­­močjo in vodstvom, je najslav­nejši cesar Ferdinand II. prosil, da bi smeli praznovati praz­nik Marijinega spočetja povsod kar najsloves­neje v bodoči spomin potomcev itd. itd.’ – izvirna opomba].

Znano je, da so bili nekateri iz družine Turjačanov privrženci zmot 16. sto­­letja, od katerih so številni pokopani v ‘evangeličanskem’ svetišču, ki sem ga zgoraj ome­njal. Naj­­pri­zadevneje pa je Lutrovemu nauku služil Her­bard VIII., ki je padel leta 1575 v bitki proti Turkom pri Budaćkem. Vendar so Turjačani ta krivoverski nauk že ok. leta 1600 opustili, namreč o Her­bar­du IX., ki je umrl leta 1618, bere­mo, da je bil učen mož in da je ‘zelo ljubil katoliško vero’.

Turjačani so nedvomno že od najstarejših časov, kot je bila navada, v svo­ji trd­nja­vi imeli domačega duhovnika, da bi brez težav mogli biti pri ma­ši in prejemati zakra­men­te, kajti cerkev v trdnjavi so že pred ustanovitvijo žup­nije papeži obdarili z različnimi privilegiji; tudi Valvasor pripoveduje, da je v tem svetišču oltar po­svečen B. M. D. in da se tam vsak dan daruje sv. daritev, in da se da iz različnih dejstev sklepati, da je bilo svetišče javno.

Apostolska pisma, s katerimi je turjaška kapela z raznimi privilegiji ob­dar­jena in s katerimi ob upoštevanju, kar je treba upoštevati, se podeljujejo odpustki, so tale [glej naslednjo stran]. Rokopisi so shranjeni v grajskem arhivu, poleg tega jih lahko najdemo napisane na štirioglatih marmornatih ploščah, vzidanih na steni v samem svetišču B. M. D., in sicer prvi in drugi na evangeljski, zadnji pa na listni strani« (256–262).

Potem ko je Valvasor naštel škocjanske podružnice, doda: »Poleg teh je v tej žup­niji kapela v Turjaškem gradu.« Pri opisu gradu pa dodaja: »Grad ima tudi pre­cej prostorno kapelo, v kateri je oltar, posvečen Materi Božji; pri njem se vsak dan opravlja služba Božja.«

Podružnica sv. Ahca nad Ločnikoma

Bitka pri Sisku je bila tako pomembna za varnost Kranjske, da jo je škof Tomaž Hren dal naslikati na slavolok stare ljubljanske stolnice. Po navadi so postavili praz­nik kot spomin na določeno bitko; npr. bitka pri Lepantu, ko je Don Juan de Austria pre­magal turško ladjevje, je bila 7. oktobra 1571; ker so za zmago molili rožni venec, je še danes kot spomin na bitko 7. oktobra god Kraljice rožnega venca. Po­dobno je bilo z bitko pri Dunaju 12. septembra 1683, ko je poljski kralj Sobieski premagal turško vojsko. Kot spomin je ostal 12. september god Marijinega imena. Drugače je z bitko pri Sisku. Ko so kristjani premagali Turke 22. junija 1593, so po­gledali na koledar, da bi ugotovili, kateri svetnik jim je pomagal. Videli so, da tisti dan goduje sv. Ahac. Torej jim je on pomagal. Med letoma 1593 in 1675 je bil zavetnik Kranj­ske. Njemu na čast so tudi preimenovali Marijino cerkev nad Ločni­ko­ma, vendar ne takoj, ampak šele sto let pozneje, saj jo Valvasor omenja še kot Ma­rijino cerkev. Kaj se je zgodilo pri Sisku, Valvasor živo opiše:

»Hasan paša je razdelil svojo konjenico v dva dela in enega postavil v zasedo, tako da je bil skrit in ga naši niso mogli videti; menil je torej z zvijačo zvabiti krist­jane v boj ter jih na širnem polju obkoliti. S to zasedo se je njegova bojna razvr­sti­tev raztezala pol milje daleč, in tako je prešerno pričakoval naših prècej od ranega jutra pri Otoku tostran Kolpe in Odre. Ko so naši prišli, se je ves besen in razkačen zagnal naprej na kranjske viteze in karlovške strelce na konjih kakor tudi na ko­ro­ške konjenike, toda trčil je zaradi hrabrega nastopa obeh junakov, gospoda Turja­škega in gospoda Ravbarja, na tako pogumen in oster odpor, da je dosti njegovih pa­dlo, druge pa so razkropljene pognali v beg. Ko je Hasan videl, da je bitka zgub­lje­­na, je hotel kakor drugi bežati čez most, toda oba poveljnika arkebuzirjev, gos­pod Štefan grof Blagaj in gospod Jakob von Prank, sta most zaprla in zasedla. Zato je bil prisiljen iti preko Kolpe, pa je z večino svojih čet doživel faraonsko kopel in v reki klavrno utonil. Česar ni pogoltnila reka, je požrl meč, ki je zadaj sekal. Od osemnajst ali dvajset tisoč Turkov, ki so prekoračili reko, jih ni ušlo več kot dva tisoč in pol.«

Zmago, ki je je bil vesel ves krščanski svet, so pripisovali priprošnji sv. Ahca. Stolni kapitelj v Zagrebu je dal postaviti na bojišču pri Sisku kapelico v čast sv. Ahcu in odločil, da se bo vsako leto 22. junija brala zahvalna maša v stolnici. Še danes vsak dan ob 14. uri zazvoni veliki zvon zagrebške stolnice v ta spomin.

Kapela Matere dobrega sveta na turjaškem pokopališču

Grofe in delno tudi kneze Auersperge so do leta 1784 po večini pokopavali v dru­žinsko grobnico pri ljubljanskih frančiškanih na današnjem Vodnikovem trgu. Ko je tega leta cesar Jožef II. ukinil avguštinski red, so se frančiškani preselili v iz­praznjeni avguštinski samo­sta­n na današnjem Prešernovem trgu. Staro stavbo fran­čiškanskega samostana so spremenili v licej, cerkev pa podrli, ker je bila v zelo sla­bem stanju; s tem so bile v njej grobnice ukinjene. Auerspergi so si mo­rali poiskati no­ve lokacije za pokop družinskih čla­nov. Turjaška veja je izbrala ka­pelo, po­sve­če­no Materi dobrega sveta na turjaškem pokopališču. V njej je bil prvi pokopan grof Marija Jožef (1723–1805), ki je grob­ni­co tudi zgradil, njemu pa je v nekaj manj kot stotih letih sledilo še 17 članov tur­jaške grofovske družine in še ne­kaj članov dru­gih, Auerspergom sorodnih družin. Danes je v grobnici 26 krst.

Nekdanja kapela sv. Pankraca v Turjaškem gradu

Sta­ri turjaški grad, po izročilu postavljen v 11. stoletju, a omenjen šele sredi 12. stoletja, je bil v današnji obliki v glavnem sezidan po katastrofalnem potresu leta 1511. Kljub močni prezidavi gradu po potresu je ohranjena prejšnja kapela, prvotni romanski prostor s sekundarnim šilastim banjastim obokom, prejkone pa enoten primorsko vplivani gotski prostor iz 14. stoletja z retardirajočo polkrožno apsido, se­kundarno obokan ok. sredine 15. stoletja, s freskami iz ok. leta 1460. Na patro­ci­nij sv. Pankraca je mogoče sklepati iz poročila o zaslišanju podložnikov škocjanske župnije v vice­domskem arhivu leta 1598. Sicer pa je bil zavetnik sv. Pankrac v tur­ja­ški okolici znan. Njemu je bil posvečen oltar pri Sv. Ahcu,  po njem se je ime­no­val zadnji turjaški vitez, ki je bil pokopan v Škocjanu in ima ploščo pri Sv. Ahcu.

Ko je Valvasor omenil novo kapelo v Turjaškem gradu, danes župnijsko cerkev, dodaja: »Poleg te kapele je še luteranska ali evan­geličanska; na njenih obokih so naslikani različni grbi. Tu imajo svoj grb tudi nekateri turjaški predniki, pristaši te vere, kar kažejo in izpričujejo lepo izrezani in čedno izdelani nagrobni kamni.«

Župnijska cerkev Marijinega rojstva v Robu

Kakor že omenjeno, je stala na prostoru, kjer je sedanja župna cerkev, prejšnje čase majhna škocjanska podružnica Naše Ljube Gospe v Robu. Ko se je leta 1789 ustanovila samostojna duhovnija, seveda ni ta majhna cerkvica več zadostovala za bodočo faro in verniki so morali misliti na novo, večjo cerkev. Starejši ljudje v žup­ni­ji še dobro pomnijo, kdaj so zidali sedanjo cerkev, saj med njimi še nekateri ži­ve, ki so nosili malto, kamen za zgradbo cerkve ali opravljali druga težaška dela. Še sedaj živeči Simon Hiti iz Sela je delal pri napravi nove strehe na zvonik, ki je bil krit s skodljami in se je leta 1901 pokril s pločevino, ko se mu je napravilo novo ostrešje. Ljudje so šli z veseljem na delo, ker se je vstreglo njih želji po lastni žup­ni­ji. Dovršena je bila cerkev leta 1845 in dne 24. junija na god sv. Janeza Krst­ni­ka so jo slovesno posvetili presvetli knezoškof Alojzij Wolf, ustano­vitelj ljub­ljan­skega Alojzijevišča. Tako nam pove listina, obešena v zakristiji. Ob tej priliki je bila tudi sv. birma v Robu, in sicer že drugič.

Cerkev je posvečena Rojstvu Marije Device in obhaja torej na mali šmaren, 8. septembra, svoj patrocinij (cerkveno žegnanje). Ima poleg glavnega oltarja, s po­dobo Marije Device in kipom Matere Božje v tronu, še dva stranska oltarja: na mo­ški strani je posvečen sv. Kozmi in Damijanu, na ženski strani pa sv. Križu. Obe ol­tar­ni sliki sta lepi. Vsa stavba je lepo sve­tla in jako prijetna ter napravi na vsake­ga kaj ugoden vtisek. Ker je visoka, zračna in suha, je pravo veselje biti v njej pri službi Božji. Samo na eno reč so pozabili pri sicer pravilni zidavi: na spovednico, ki nima nikjer določenega prostora in se mora zategadelj skrivati za glavnim ol­tar­jem, kakor bi robarski župljani ne hodili k spovedi. Tako bi si lahko mislil tujec, ki ne vgleda v cerkvi najbolj potrebne naprave za kristjane. Cerkvene klopi so lične in kar je glavno pri cerkvenih sedežih, res tako narejene, da človek lahko zložno sedi ali kleči in se mu ni treba še tukaj pokoriti, kar pa je potrebno v marsikaterih cer­kvah, v katerih se­de­ži niso prav narejeni. – Cerkev ima dva izhoda: pri glavnih in stranskih vratih in še poseben vhod v zakristijo. Na prostoru pri stranskih vratih se v veliki noči postavlja Božji grob, ki je prav primeren svojemu namenu. Ondi se lahko postavi tudi še ena spovednica v slučaju, da je več spovednikov in torej lahko trije gospodje spovedujejo: eden v spovednici za oltarjem, drugi v spovednici pri stranskih vratih in tretji v zakristiji. – Pri glavnem vhodu v cerkev je postavljen spo­min na sv. misijon, ki se je obhajal, prav čeden misijonski križ, ki ga je izdelal iz hrastovega lesa podobar Franc Jontez iz Velikih Lašč za 70 K (35 Fl). Ob križu sta v zid pritrjena dva lepa svečnika s svetilnicama iz Samassove tovarne v Ljublja­ni, kjer ob nedeljah in praznikih gori luč na čast Njemu, ki je in se imenuje prava Luč. Na desni strani glavnih vrat drži en vhod na kor in s kora v zvonik, na levi na­s­protni strani pa je vhod v krstilnico, kjer se robarski novorojenčki v kopeli sv. krsta očiščujejo izvirnega greha ter ta­ko k novemu duhovnemu življenju prerode in po­sve­te. Krstne posode: vrček za oblivanje, po­so­dica za sv. krstno olje in za sv. kriz­mo, so nove in snažne. Ravnotako krožnik, na katerega se med oblivanjem no­vo­ro­jen­ca odteka krstna voda. Sakrarij, kamor se po sv. krstu izliva krstna voda, iz­de­lan je v tleh krstilnice. Krstni kamen s kotličkom za vodo je prav primeren in po­krit z lesenim nastavkom, da je voda zavarovana pred prahom in drugimi rečmi. –

Podružnica sv. Lenarta v Krvavi Peči

Podružnica sv. Lenarta v Krvavi Peči stoji na gričku nad vasjo in je od Ro­ba 5/4 ure hoda, torej najbolj oddaljena izmed vseh podružnic. Cerkvica ima lesen strop, iz­delan leta 1667. Okoli cerkve je za soseščane pokopališče. K tej podružnici gre pro­cesija križev torek. Poleg nedeljskega opravila ob cerkvenem žegnanju se oprav­­lja tu vsako leto devet soseskinih sv. maš in ena ustanovna sv. maša za + Pa­vel Petelin. Tri sv. maše se opravijo za sosesko doma v župni cerkvi v Robu. Cer­kev ima dva železna zvonova: večji tehta 300 kg, manjši pa polovico manj: 150 kg. Ker je svetovna vojna oropala cerkev obeh zvonov, zato je soseska po voj­ni na­ro­či­la dva železna zvonova, ki sta stala 8498 Din. Cerkev je bila v prav sla­bem sta­nju; treba jo je bilo prenoviti. Oltar in strop je prenovil Franc Bečaj od Sv. Vida nad Cerknico, kar je stalo 4700 Din. Zidarsko delo (belenje cerkve, poko­pa­li­ški zid) je izvršil Franc Debeljak iz Velike Slevice za 1125 Din. Več cerkvene opra­ve se je ku­­pilo: kelih (1526 Din), misale (825 Din), en plašč (690 Din), drugi plašč je da­ro­val Janez Usenik iz Krvave Peči 11 (690 Din), blazina za misale (295 Din) itd. Vsa popravila in oprava brez zvonov je stalo 15310 Din (Ja­ne­z Usenik).

Omenjena je leta 1598, ko naj bi bila s strani protestantov požgana. Ima sledove tako imenovanih hrvaških slikarjev. Janez V. Valvasor v knjigi Slave Vojvodine kranjske ima pri škocjanski fari zabeleženo: »Cerkev sv. Lenarta v Krvavi Peči, ki ima tri oltarje, namreč: sv. Lenarta, sv. Uršule in sv. Hieronima.«

Podružnica sv. Lovrenca na Velikem Osolniku

Cerkev sv. Lovrenca je bila med in po drugi svetovni vojni skoraj poru­še­na. Ka­ko so v težkih povojnih časih potekala obnovitvena dela, zvemo iz kronike.

Župnik Anton Čopar je ob odhodu leta 1967 zapisal: Na Velikem Osolniku je bi­­la cerkvica sv. Lovrenca popolnoma zapu­šče­na, brez strehe, obok porušen, zidov­je porušeno do oken. Streha na zvoniku je vi­sela po­stra­ni. Razglasili so jo za zlo­čin­ski kraj, ker so tam partizani postrelili 24 domo­brancev, zajetih v Turjaškem gradu. Župnik Franc Gačnik – Velikolaščan je od­ne­sel nekaj kipov v svoj muzej v So­rico, nekaj pa jih je bilo ohranjenih na pod­strešju pri ključarju Milanu. Za te je zvedel Rib­ni­čan Matija Maležič, državni po­slanec. Zbiral je starine, in ko je videl, da je cer­kvica porušena, je neko nedeljo pri­šel na Veliki Osolnik. Spraševal je, kje so kipi iz cerkvice. Ker pri Milanu ni bilo nobenega doma, sosedje pa so mu povedali, kje imajo shranjen ključ, si je vzel pravico, odklenil hišo in v podstrešju pogledal kipe. Izbral si je Mojzesa s tablama deset Božjih zapovedi, ki je bil v cerkvi nad prižnico in sv. Jurija iz stranskega oltarja, ker se je pri njih v Ribnici reklo pri Jurjevih. Ni jih še odnesel, prišel je v Rob in od mene zahteval, naj mu jih prodam ali za­me­njam za druge kipe. Ker sem se upiral in izgovarjal, da nimam pravice, da je vse za­pisano v arhivu, škofija pa ne dovoli prodaje, mi je rekel: Zakaj pa vi cerkvice ne ob­navljate? Zato, ker občina ne dá dovoljenja, sem mu odgovoril. Ste kdaj za do­vo­lje­nje prosili? Sem, že pred pol­tret­jim letom. Bi mi lahko pokazali številko in da­tum vloge? Lahko. Zapisal si je te podatke in rekel: V 14 dneh boste dobili ugodno re­šeno. Vi pa za mene na škofiji poskrbite, da bom odkupil ali za­menjal ta dva kip­ca. Bila sta majhna in že kar meh­ka od črvivosti. Škofijski kancler Vencelj Snoj mi je rekel: S tem ne bova vzne­mir­jala nadškofa, ima dovolj drugih skrbi. Če bo ob­lju­bo izpolnil, mu jih prodaj ali zamenjaj. V zameno je dal dva več­ja kipa sv. Roka in sv. Jožefa, ki ju je dobil na Ko­čevskem. Čez 14 dni je sam pri­ne­sel en izvod ugod­no rešene prošnje, ostale iz­vo­de pa da bom dobil po pošti. Po­ve­dal mi je, da je vpra­šal tajnico: Zakaj niste tako dolgo rešili te prošnje. Odgo­vo­rila je, da ne ve. Zah­teval je, naj jo rešijo v enem tednu. In ker je niso, je zahteval, naj jo rešijo ta­koj, vpričo njega. In zgodilo se je. Imel je oblast. Naročil je, zdaj pa kar takoj zač­­ni­­te z obnovo. Precej dolgo ga ni bilo k nam. Ko je spet prišel, mi je po­vedal, da je bil zaradi tega kaznovan in razrešen ugodnosti, vendar je rekel, da se ne kesa. – Ljudem sem oznanil, ker so bili zelo boječi za delo pri cerkvi, takole: Prej oblast ni dovolila, zdaj pa celo zahteva, naj se cerkvica obnovi v sklopu Tur­ja­škega gradu, ki so ga tudi začeli obnavljati. Kako naj se lotimo? Pot do cerkvice je bila zorana in na njivi je zorela pšenica. Nekaj vaščanov je prišlo. Vprašal sem: Kdo ve, kod je bila pot do cerkvice. Starejši kmet je šel domov, napregel vole in voz in hotel pognati kar po pšenici. Branil sem mu, on je pa kar pognal. Tu je bila pot in po njej bomo vozili in hodili. Začelo se je. Lastnik pšenice nas je tožil, a ni uspel. Oznovci so za grmom opazovali, kdo dela pri cerkvici, a se je vseeno delalo. Po­se­ka­li smo nekaj lesa za ostrešje, nekaj pa za prodajo. Staro opeko bobrovec smo do­bili zastonj v invalidskem domu v Ponikvah. Obnavljali smo udarniško, le nekaj bolj specialnih del smo plačali. Dajal sem jim poguma in odločno povedal, da ne bom trpel, da bi se cerkve podirale, dokler bom jaz upravitelj župnije. Pri no­tranji opremi mi je pomagal Štefan Močnik iz Cerkelj. Naredil je načrt za mizarska dela, izdelal pa je vse mizar Karol Zakrajšek iz Velikega Ločnika. Gačnik je vrnil kipa sv. Lovrenca in Marije za stranski oltar.

Podružnica sv. Primoža in Felicijana nad Zgončami

Iz župnijske kronike

Podružnica nad Zgončami, na precej visokem hribu, je posve­čena sv. bratoma Primožu in Felicijanu, mučencema, katerih sveti trupli so svoje dni iz Laškega pre­nesli na Kranjsko, kjer naj bi zdaj v Kamniku počivala. Glavni oltar je posvečen sv. Primožu in Felicijanu. Oltarje je pod župnikom Mihael Lav­tižarjem izdelal ve­li­ko­laški po­dobar Franc Jontez. Tja gori gre procesija križev ponedeljek. Vsako leto se daruje za sosesko 12 sv. maš in eno nedeljo je cerkveno »žegnanje«. Okoli cerkve je poko­pališče, kjer se lahko pokopavajo mrliči te sose­ske. Do podružnice se ra­ču­na od župne cerkve uro hoda.

Verjetno je bilo na tem mestu prazgodovinsko gradišče. Sedanja cerkev je v osnovi še srednjeveška s freskami v prezbiteriju iz ok. leta 1460. Janez V. Valva­sor v knjigi Slave Vojvodine kranjske ima pri škocjanski fari za­be­le­ženo: »Cerkev sv. Primoža in Felicijana nad Zgončami. Podružnica ima šti­ri oltarje: omenjenih obeh sv. Primoža in Felicijana, sv. Ane, sv. Ahca in sv. Križa.« Cerkev ima dva zvono­va: bronasti tehta 200 kg, železni pa 500 kg. Okoli cerkve je pokopališče. V zvonik le–te podružnice je že večkrat uda­rila strela. Zadnjič leta 1905 spomladi, poško­dovala je streho na cerkvi, razdrla stopnice pred oltarjem in razrahljala zid.